Avtorica: Nina Anžič
To vprašanje je morda provokativno, a vendar ključno, če želimo, da države Zahodnega Balkana sploh kdaj postanejo članice Evropske unije. Za začetek bom izpostavila dejstvo, da je Marta Kos komisarka, pristojna za širitev v Evropski komisiji pod vodstvom Ursule von der Leyen v mandatu 2024–2029.
Komisarka Kos je bila rojena še v času Jugoslavije, kar pomeni, da zelo dobro razume mentaliteto, kulturo in ne nazadnje tudi jezik med nekoč bratskimi državami. Dejstvo je, da je Slovenija leta 1991 – takrat še Socialistična republika Slovenija – prva zapustila Jugoslavijo. Sledila nam je Hrvaška in takrat se je začela krvava vojna na področju nekoč bratskih republik. Slovenija je takrat s štirinajstdnevno vojno za samostojno državo odnesla najbolje, če to sploh lahko merimo v tistem krvavem času med nekoč bratskimi narodi v bivši socialistični federativni Jugoslaviji. Slovenija je prva postala članica Evropske unije leta 2004, Hrvaška pa ji je sledila leta 2013.
Vendar pa se je Slovenija ves čas, ne glede na levo ali desno vlado, v svoji zunanji politiki krčevito zavzemala za stabilen Zahodni Balkan in članstvo teh držav v Evropski uniji. Vendar, kje se je zalomilo pri državah, kot so Srbija, Bosna in Hercegovina ter Severna Makedonija?
Zadnja država, ki sem jo omenila, si je uradnemu imenu celo dodala besedo “Severna”, pa to še kar ni dovolj za članstvo v Evropski uniji? Srbija ter Bosna in Hercegovina se s svojim procesom približevanja še kar ne premakneta z rdeče luči na semaforju evrointegracij. Obe državi bosta morali nujno spremeniti stanje demokracije, svobode govora, vladavine prava in predvsem stopnjo korupcije.A vendar v Srbiji vidimo prihodnost v študentih, ki se ne dajo in ostajajo v blokadi z jasnimi zahtevami do oblasti.
Zakaj ta ista politika ni sposobna prisluhniti svojemu največjemu potencialu, ki ga ima v državi? Če v Srbiji mladi sploh še dajejo upanje po spremembah, pa tega žal ne vidimo v Bosni in Hercegovini. Ali so v Bosni in Hercegovini že vsi mladi upi te države odšli v tujino in postali diaspora, ki se vrača domov le še ob praznikih?
A vendar, vrnimo se nazaj na pot Evropske unije in komisarke Kos. Slednja je na svojem uradnem obisku srečala tako oblast kot tudi študente v blokadi. Torej EU jasno vidi prizadevanja mladih v Srbiji, v to sploh ne dvomim. Aktivni so tudi evropski poslanci – pri tem lahko zopet izpostavim slovensko poslanko Ireno Jovevo, pa tudi hrvaškega evropskega poslanca Gordana Bosanca. Prav tako države Zahodnega Balkana že danes aktivno sodelujejo v mehanizmu EU na področju civilne zaščite. Ko smo imeli v Sloveniji najhujše poplave v zgodovini samostojne države, so nam prav vse države Zahodnega Balkana takoj priskočile na pomoč.
Ob tem se človek vpraša: ali je sodelovanje pri reševanju življenj in premoženja edina stična točka držav nekdanje Jugoslavije in Evropske unije?Če te priložnosti ne izkoristimo, bo mandat Marte Kos izgubljen mandat – predvsem za prej omenjene države Zahodnega Balkana. Močno namreč dvomim, da bo na to funkcijo še kdaj imenovan Slovenec ali Slovenka; nekdo, ki to regijo dejansko pozna in jo razume mogoče celo bolje kot nacionalna politika teh držav sama. Prav v tem razumevanju se skriva ključ, imenovan komisarka Marta Kos.